torek, 12. januar 2016

Kako opraviti DETOKSIKACIJO ustvarjalnega kotička, recimo v 3 korakih

 

Kam sem že zadnjič odložila tisto štempiljko? A nisem imela ravnokar v roki rdečega blaga? Ma saj se spomnim, da sem pred časom kupila tubo rumene barve, kje je!? Kam sem pa že dala stiropor kroglice?  Pa tiste zelene perle? A se mi lahko ne bi na glavo prevrnilo vse, predno vzamem tale kos papirja? Sledi  au, ko se »butnem« v kup nečesa, ki mi leži na tleh.  Aja, a toliko rumenih tub ta iste barve imam???!  … itd, itd, itd. To so vsakodnevni monologi, ki jih bijem sama s seboj v mojem ustvarjalnem kotičku ... no sem si …
Če boste brali dalje, vam sicer ne obljubljam, da teh monologov ne bo več, sem jih pa drastično zmanjšala.  
V nadaljevanju nisem odkrila tople vode, saj je o tem, kako si organizirat svoje kotičke, napisanega že ogromno.  In glede na raznolikost naših osebnosti,  imamo pri tem tudi različne pristope, različne okuse in delovne navade. Vseeno pa se mogoče  kdo  od vas prepozna  v podobnem okolju in vam bodo delčki  moje izkušnje prišli prav in vam tako prišparam nekaj ustvarjalnega  časa in denarja  ali pa vsaj malo motiviram.

Naj začnem pri začetku...sem pogosto vesele narave, raztresena, radovedna, optimistična, nedisciplinirana, impulzivna, pozabljiva, z vihro v možganih in z redno službo za polni delovnik. Likovnega, grafičnega,…  akademskega ozadja nimam, sem pedagog/andragog, ki si  je svojo ustvarjalno »čakro« odprla v otroštvu pri babici in dedku, ki sta oskrbovala lokalno gledališče (dedi je izdeloval scene, babi pa bila šivilja in zadolžena za kostume). Lahko si predstavljate, kako barvite počitnice in vikende sem preživljala z njima, sploh pa takrat, ko so bile še začinjene s svetom babičinega pripovedovanja pravljic. Potem sem kot samouk  z največjo žlico zajemala znanje (in ga še vedno) z udeležbo na raznoraznih tečajih, prebiranjem strokovne literature, ogledi razstav, galerij, dogodkov,  kjer osvajam & spozanavam določene tehnike&medije. Ker zelo rada podajam oz. delim vse kar vem, občasno izvedem tudi kakšno ustvarjalno delavnico ali  pripravim prispevek za revijo Unikat. Me pa najdete sem ter tja tudi na kakšni stojnici ustvarjalnih sejmov.

 Vsak dan se prebujam ob dveh čudovitih bitjih (ki me razumeta in spodbujata  v prav vseh pogledih) ob Tonetu in mačku Oskarju (kadar ni na počitnicah). V kolikor po službi ne grem na kavo k prijateljicam ali po drugih opravkih ali ne lenarim na kavču,  sem v moji igralnici.
Igralnica, atelje, studio, brlogec, ustvarjalni kotiček, kakorkoli bi ga poimenovala, se nahaja 10 minut od mojega bivališča. Tam, tam pa je prostor za mojo dušo. Tja se umaknem v en drug, paralelen svet, kjer se  domišljija sprosti, kjer se mavrica počuti doma, kjer sanje postanejo resnica, kjer ustvarjalnost nima meja. Les, glino, perle, fimo, papir oz. karkoli mi pride pod roke skušam oživet v barvite in igrive unikatne izdelke. Tako si  sproščam domišljijo, izkoriščam talente (za katere včasih sploh ne vemo, da jih imamo), vnašam veselje in osrečujem sebe in druge.  Glede na uporabo pestrega asortimana različnih tehnik, medijev,  se ne morem opredelit kaj točno ustvarjam, kakšna je moja vloga v svetu ustvarjalcev. Nisem slikarka, nisem lončarka,  nisem izdelovalka nakita, nisem šivilja,…

 Ko sem prejle ravno omenila kavč….verjetno  nisem edina, ki rada gleda oddaje tipa renovacij prostorov, opreme stanovanj, prelistava revije, sledi pinterestu in FBju in opazuje 1001 Amazing Craft Room Organization Ideas …  Seveda se mi ob večini stilsko, domiselno, kreativno urejenimi prostori, cedijo sline in si govorim, ko bom velika bom pa tudi jaz imela tako… No roko na srce, sem že velikaJ in sem dojela, da vse te slikce pač niso moja realnost. In  da z mojo realnostjo tudi ni čisto nič narobe. Hvaležna sem, da imam svoj brlogec in da mi vse te slike in podobe lahko služijo za odlično inspiracijo in motivacijo.

Če se spomnim, sem začela ustvarjat pravzaprav za pisalno mizo, ki je bila v kuhinji  in dvema poličkama nad njo (nekaj fima, perlic in barv). Sedaj imam dokaj veliko sobo, ki je namenjena zgolj moji igrariji in ni mi treba sproti pospravljat…lahko pustim sredi dela, grem in se vrnem ko želim ..v razmetano ali pospravljeno. Raj za mnoge!

Sem pa čez čas nahrčkala oz nabrala čisto preveč vsega orodja, materiala. Nista več tisti dve polički ampak je roba na policah, v omarah, pod omarami, za omarami. So stvari za risat, barvat, šivat, perlice, tekstil, štempiljke, platna, les, žage, žeblji, kladiva, pa barve takšne in drugačne, papir, okvirji, gumbi, žičke, … lahko rečem ni da ni…  In  to je po celem prostoru , po mizah, tleh , pred, med in po procesu ustvarjanja. In da ne bo pomote, vse to res nujno rabim;)!

Najpogosteje se potolažim ali pa se pravzaprav skrivam  pod pretvezo, ja Petra, to je  ustavarjalni nered. Vsi ga poznamo… nekateri bolj, nekateri manj. Ko ustvarjam, moram nujno imeti vse zunaj, vse na dostopu in vidnem polju. Z ustvarjalnim neredom, ki  je pravzaprav neke vrste gonilo procesa ustvarjanja, menim, da ni nič narobe… drugo pa je, da si pojmujem pod ustvarjalni nered, dejanski nered po policah, tleh in vse naokoli.   In da mi gre blazno na živce, ko ne najdem stvari, ko jih potrebujem.

Očitno mi je z nekim namenom prišla pod roke sredi poletja knjiga Marie Kondo Umetnost pospravljanja. Ko sem jo prebrala, sem jo takoj vzela za svojo (seveda sem si jo interpretirala po svoje) J  Po naravi že itak nisem redoljubna, še raje pa kopičim stvari (morda poznate tisto, to bom pa še rabila, to me  spominja na to in ono, tale četudi ni uporaben več, je še vendo full luštn..). Po konceptu njene knjige sem pospravila  najino stanovanje. Priznam, ni bilo lahko, moraš bit razpoložen in imeti čas. In še vmes, ko pospravljaš, ti nekajkrat pade motivacija ali izgubiš fokus. A danes sem tej knjigi zelo hvaležna.  Iz stanovanja je šlo #n črnih vreč (v smeti, v dobrodelne namene) – POZOR, šle so VEN, drugim,  ne v klet, shrambo, garažo! V stanovanju so ostale zgolj stvari, ki naju dejansko osrečujejo (od določenih kosov oblačil, čevljev, do knjig, spominkov, CDjev, aparatov, posod,..) in  bistvo je, da imajo vse te stvari sedaj svoje mesto. Ja, red drživa že od poletja! Sem dvomila v to, vendar resnično deluje, če imajo stvari svoje mesto. Avtomatično jih pospraviš nazaj (nič več ni »šara predalov, odlagalnih poličk… šivanka, kovanec, polnilec, čistilo, svinčnik, CD, …, imajo svoje mesto). In po omarah je prostor, stvari dihajo. Tako kot stvari, dihava tudi midva (saj sva dihala tudi prej, samo je sedaj veliko več kubikov zraka, imava mirnejše življenje in samo čiščenje stanovanja je veliko hitrejše).

Po ureditvi stanovanja, mi je bilo takoj jasno, da ta isto DETOKSIKACIJO potrebuje tudi moj atelje.  

Poznala sem dva dejstva:
 
 S tem dvema dejstvoma, sem razmišljala dalje.
 Joj to bo težko. Sploh bo težko zato, ker imam tu veliko več stvari kot doma, pa vse itak rabim  in kako bom to izpeljala, veš koliko časa rabim,  saj  je dobro stvar izpeljat v celoti. Kje in kako sploh začet, pa saj se mi ne da, pa sem utrujena, pa imam druge obveznosti, saj ni tako hudo, saj je pravzarav čisto ok,…  
 
 
Dovolj izgovorov, a ne!
 
Potem sem raje  pričela tuhtat,  kaj od ustvarjanja me osrečuje. Nimam pojma, več tega je! OK. Sigurno me nekaj bolj kot drugo? Kaj pa vem, verjetno so  skupna točka vsemu mojemu ustvarjanju barve in vem, da trenutno  s perlicami ne delam kaj več dosti.  OK. S tem si nisem kaj dosti pomagala. Kaj pa si pravzaprav želim? Ja, to pa vem, rada bi imela urejene misli, v urejenem, čistem, minimalističnem kotičku, želim spoštovati svoje orodje, izdelke (ne da ležijo vsevprek po škatlah, policah..), želim imeti svelobo, zrak in zelenje in JA, želim imeti tematsko urejene kotičke. Naj imam prostor za brainstorming, naj imam površino za fotografirat, naj imam prostor za arhiv oz galerijo izdelkov, naj bo delovna miza prazna, pripravljena za projekte.
Ok, že napredujemJ !Aja, pa  material in orodje bi imela rada urejeno, sortirano  po kategorijah, da bi si prihranila čas, ki ga porabim za iskanje le tega in da bi pravzaprav vedela, kaj vse imam v studiu. Sortirala bi si posebej  barve, platna, les, lesene polizdelke, papir, štempiljke&luknjači, šiviljstvo&tekstil, perle, fimo, scrap. ..

Nekako sem se prepričala, zakaj bi se pravzaprav lotila tega, vsaj zame zelo velikega projekta.  V glavi sem si že sproti začela predstavljat kako urejeno bi bilo, kje bi bili zloženi čopiči, kako bi dala gumbe v kozarce, na gredenci slikce,... Pa še na kavč sem se  zleknila in si za priboljšek narisala tloris sobe. Igrala sem se in si označevala predvidene željene kotičke, v katerih bi lahko bilo vse zgoraj omenjeno. In potem sem nekaj dni sanjala, kako bo to res lepo….

Našla sem si za štart, nujno potrebne tehtne razloge in se z vizijo prostora še dodatno motivirala. (ko sem zamižala, sem se res videla kako uživam v prostoru).

... po  tem sanjarjenju na kavču, kako bi to bilo res super cool je seveda sledil 2. korak:  Imeti ali ne, to je sedaj vprašanje?
 
  se beremo prihodnjič...
 

Ni komentarjev:

Objava komentarja