Če boste brali dalje, vam sicer ne obljubljam, da teh
monologov ne bo več, sem jih pa drastično zmanjšala.
V nadaljevanju nisem odkrila tople vode, saj je o tem, kako
si organizirat svoje kotičke, napisanega
že ogromno. In glede na raznolikost naših
osebnosti, imamo pri tem tudi različne
pristope, različne okuse in delovne navade. Vseeno pa se mogoče kdo od
vas prepozna v podobnem okolju in vam bodo
delčki moje izkušnje prišli prav in vam tako
prišparam nekaj ustvarjalnega časa in
denarja ali pa vsaj malo motiviram.
Naj začnem pri začetku...sem pogosto vesele narave, raztresena, radovedna,
optimistična, nedisciplinirana, impulzivna, pozabljiva, z vihro v možganih in z
redno službo za polni delovnik. Likovnega,
grafičnega,… akademskega ozadja nimam,
sem pedagog/andragog, ki si je svojo
ustvarjalno »čakro« odprla v otroštvu pri
babici in dedku, ki sta oskrbovala lokalno gledališče (dedi je izdeloval scene,
babi pa bila šivilja in zadolžena za kostume). Lahko si predstavljate, kako
barvite počitnice in vikende sem preživljala z njima, sploh pa takrat, ko so
bile še začinjene s svetom babičinega pripovedovanja pravljic. Potem sem kot
samouk z največjo žlico zajemala znanje
(in ga še vedno) z udeležbo na raznoraznih tečajih, prebiranjem strokovne
literature, ogledi razstav, galerij, dogodkov, kjer osvajam & spozanavam določene
tehnike&medije. Ker zelo rada podajam oz. delim vse kar vem, občasno
izvedem tudi kakšno ustvarjalno delavnico ali pripravim prispevek za revijo
Unikat. Me pa najdete sem ter tja tudi na kakšni stojnici ustvarjalnih sejmov.
Vsak dan se prebujam
ob dveh čudovitih bitjih (ki me razumeta in spodbujata v prav vseh pogledih) ob Tonetu in mačku
Oskarju (kadar ni na počitnicah). V kolikor po službi ne grem na kavo k
prijateljicam ali po drugih opravkih ali ne lenarim na kavču, sem v moji
igralnici.
Igralnica, atelje, studio, brlogec, ustvarjalni kotiček, kakorkoli bi ga poimenovala, se
nahaja 10 minut od mojega bivališča. Tam, tam pa je prostor za mojo dušo. Tja
se umaknem v en drug, paralelen svet, kjer se
domišljija sprosti, kjer se mavrica počuti doma, kjer sanje postanejo
resnica, kjer ustvarjalnost nima meja. Les, glino, perle, fimo, papir oz.
karkoli mi pride pod roke skušam oživet v barvite in igrive unikatne izdelke.
Tako si sproščam domišljijo, izkoriščam
talente (za katere včasih sploh ne vemo, da jih imamo), vnašam veselje in
osrečujem sebe in druge. Glede na
uporabo pestrega asortimana različnih tehnik, medijev, se ne morem opredelit kaj točno ustvarjam,
kakšna je moja vloga v svetu ustvarjalcev. Nisem slikarka, nisem lončarka, nisem izdelovalka nakita, nisem šivilja,…
Če se spomnim, sem začela ustvarjat pravzaprav za pisalno
mizo, ki je bila v kuhinji in dvema
poličkama nad njo (nekaj fima, perlic in barv). Sedaj imam dokaj veliko sobo,
ki je namenjena zgolj moji igrariji in ni mi treba sproti pospravljat…lahko
pustim sredi dela, grem in se vrnem ko želim ..v razmetano ali pospravljeno. Raj
za mnoge!
Sem pa čez čas nahrčkala oz nabrala čisto preveč vsega
orodja, materiala. Nista več tisti dve polički ampak je roba na policah, v omarah,
pod omarami, za omarami. So stvari za risat, barvat, šivat, perlice, tekstil,
štempiljke, platna, les, žage, žeblji, kladiva, pa barve takšne in drugačne,
papir, okvirji, gumbi, žičke, … lahko rečem ni da ni… In to
je po celem prostoru , po mizah, tleh , pred, med in po procesu ustvarjanja. In
da ne bo pomote, vse to res nujno rabim;)!
Najpogosteje se potolažim ali pa se pravzaprav skrivam pod pretvezo, ja Petra, to je ustavarjalni nered. Vsi ga poznamo… nekateri
bolj, nekateri manj. Ko ustvarjam, moram nujno imeti vse zunaj, vse na dostopu
in vidnem polju. Z ustvarjalnim neredom, ki
je pravzaprav neke vrste gonilo procesa ustvarjanja, menim, da ni nič
narobe… drugo pa je, da si pojmujem pod ustvarjalni nered, dejanski nered po
policah, tleh in vse naokoli. In da mi gre blazno na živce, ko ne najdem stvari, ko jih potrebujem.
Očitno mi je z nekim namenom prišla pod roke sredi poletja knjiga
Marie Kondo Umetnost pospravljanja. Ko sem
jo prebrala, sem jo takoj vzela za svojo (seveda sem si jo interpretirala po
svoje) J Po naravi že itak nisem redoljubna, še raje
pa kopičim stvari (morda poznate tisto, to bom pa še rabila, to me spominja na to in ono, tale četudi ni
uporaben več, je še vendo full luštn..). Po konceptu njene knjige sem
pospravila najino stanovanje. Priznam,
ni bilo lahko, moraš bit razpoložen in imeti čas. In še vmes, ko pospravljaš,
ti nekajkrat pade motivacija ali izgubiš fokus. A danes sem tej knjigi zelo
hvaležna. Iz stanovanja je šlo #n črnih
vreč (v smeti, v dobrodelne namene) – POZOR, šle so VEN, drugim, ne v klet, shrambo, garažo! V stanovanju so
ostale zgolj stvari, ki naju dejansko osrečujejo (od določenih kosov oblačil,
čevljev, do knjig, spominkov, CDjev, aparatov, posod,..) in bistvo je, da imajo vse te stvari sedaj svoje
mesto. Ja, red drživa že od poletja! Sem dvomila v to, vendar resnično deluje,
če imajo stvari svoje mesto. Avtomatično jih pospraviš nazaj (nič več ni »šara
predalov, odlagalnih poličk… šivanka, kovanec, polnilec, čistilo, svinčnik, CD,
…, imajo svoje mesto). In po omarah je prostor, stvari dihajo. Tako kot stvari, dihava tudi midva
(saj sva dihala tudi prej, samo je sedaj veliko več kubikov zraka, imava mirnejše
življenje in samo čiščenje stanovanja je veliko hitrejše).
Po ureditvi stanovanja, mi je bilo takoj jasno, da ta isto
DETOKSIKACIJO potrebuje tudi moj atelje.
Poznala sem dva dejstva:
S tem dvema dejstvoma, sem razmišljala dalje.
Joj to bo težko. Sploh bo težko zato, ker
imam tu veliko več stvari kot doma, pa vse itak rabim in kako bom to izpeljala, veš koliko časa
rabim, saj je dobro stvar izpeljat v celoti. Kje in kako
sploh začet, pa saj se mi ne da, pa sem utrujena, pa imam druge obveznosti, saj ni tako hudo, saj je pravzarav čisto
ok,…
Dovolj izgovorov, a ne!
Potem sem raje pričela tuhtat, kaj od ustvarjanja me osrečuje. Nimam pojma, več tega je! OK. Sigurno me nekaj bolj kot drugo? Kaj pa vem, verjetno so skupna točka vsemu mojemu ustvarjanju barve
in vem, da trenutno s perlicami ne delam kaj več dosti. OK. S tem si nisem kaj dosti pomagala. Kaj
pa si pravzaprav želim? Ja, to pa vem, rada bi imela
urejene misli, v urejenem, čistem, minimalističnem kotičku, želim spoštovati
svoje orodje, izdelke (ne da ležijo vsevprek po škatlah, policah..), želim
imeti svelobo, zrak in zelenje in JA, želim imeti tematsko urejene kotičke. Naj
imam prostor za brainstorming, naj imam površino za fotografirat, naj imam
prostor za arhiv oz galerijo izdelkov, naj bo delovna miza prazna, pripravljena
za projekte.
Ok, že napredujemJ
!Aja, pa
material in orodje bi imela rada urejeno, sortirano po kategorijah, da bi si prihranila čas, ki ga
porabim za iskanje le tega in da bi pravzaprav vedela, kaj vse imam v studiu.
Sortirala bi si posebej barve, platna,
les, lesene polizdelke, papir, štempiljke&luknjači, šiviljstvo&tekstil,
perle, fimo, scrap. ..
Nekako sem se prepričala, zakaj bi se pravzaprav lotila
tega, vsaj zame zelo velikega projekta. V
glavi sem si že sproti začela predstavljat kako urejeno bi bilo, kje bi bili zloženi čopiči, kako bi dala gumbe v kozarce, na gredenci slikce,... Pa še na kavč sem se zleknila in si za priboljšek narisala tloris
sobe. Igrala sem se in si označevala predvidene željene kotičke, v katerih bi
lahko bilo vse zgoraj omenjeno. In potem sem nekaj dni sanjala, kako bo to res
lepo….
Našla sem si za štart, nujno potrebne tehtne razloge in se
z vizijo prostora še dodatno motivirala. (ko sem zamižala, sem se res videla kako uživam v prostoru).
... po tem sanjarjenju na kavču, kako bi to bilo res super cool je seveda sledil 2. korak: Imeti ali ne, to je sedaj vprašanje?
se beremo prihodnjič...
Ni komentarjev:
Objavite komentar