S kolikor velikim veseljem grem na dopust (beri zeloooooo), s tako veliko muko pakiram stvari za sabo. Od nekdaj. Najraje bi se kar teleportirala na drugo lokacijo. Ne vem zakaj imam občutek, da moram vlečt s seboj pol stanovanja in zraven tuhtat, da ja kaj res pomembnega ne pozabim. Pa ne mislim oblačil. No, za zdaj je bilo tudi to problem, saj sem morala imet majčke za 25 stopinj, pa flis za 5 stopinj, pa štunfe, vetrovko, kopalke,... saj nisem vedela a bo sonce, vroče ali mraz in dež. No pa sem raje vzela vsega po malem. Večji problem imam, ker moram s seboj nujno peljat tudi ves hobby program. In ker ne počnem samo eno stvar, se doma tudi pod razno ne morem odločit katera inspiracija me bo zagrabila čez dva ali pet dni...
In smo nosili vse! Mozaik, barve, papir, šatulje, ogledala, ptičke, štempiljke, ... pa da ne pozabimo nujnega orodja, čopičev, škarij, lepil, ... Še dobro, da me moj fant razume. Cmok, Cmok! Samo enkrat, no dvakrat me je vprašal: Petra, a res vse to rabiš? Pa seveda! In sva lepo potovalke, škatle, vrečke trikrat nosila dol s stanovanja (brez lifta) pa seveda potem tudi nazaj grede gor. Ampak roba se je obrestovala.
In smo nosili vse! Mozaik, barve, papir, šatulje, ogledala, ptičke, štempiljke, ... pa da ne pozabimo nujnega orodja, čopičev, škarij, lepil, ... Še dobro, da me moj fant razume. Cmok, Cmok! Samo enkrat, no dvakrat me je vprašal: Petra, a res vse to rabiš? Pa seveda! In sva lepo potovalke, škatle, vrečke trikrat nosila dol s stanovanja (brez lifta) pa seveda potem tudi nazaj grede gor. Ampak roba se je obrestovala.
Prvi del dopusta sem preživela v družbi prijateljev s številnimi otroki (od 3 do 14 let). In ker je vreme nagajalo, je bilo idealno za ustvarjanje. Pa smo risali, poslikali šatulje, izdelali počivalnik nakita in naredili prečudovite mozaik ogledala in podstavke.
Moje pravilo je, da ni pravil pri ustvarjanju. Ne maram omejenosti. Uživam v procesu. In to delim z otroci. Otroci so res zaklad kreativnosti, idej, domišljije, igrivosti, radovednosti,...!
Rada se družim z njimi saj me nenehno opominjajo, da se ne prepustim današnjemu teku življenja in tako ne zanemarim otroka v sebi - to je moja dediščina na katero sem prav posebej ponosna. Je pa zanimivo a ne, kako odrasli na to pozabimo oz. zanemarimo, postanemo ene vrste roboti, polni skrbi, strahu, omejitev, predpostavk,.... Ni slabo sem ter tja skakat po lužah, se igrat ristanc, obešat po drevesu, narisat tako kot ti duša da in ne kot je v učbeniku.
tako so pa starši ustvarjali:
Drugi del dopusta je bil prav tako ustvarjalen, nastajal je material za prihajajoči sejem.
Glede na to, da so mi prvi del obogatili otroci, sta me v drugem delu prav pošteno nasmejali dve prisrčni kepici pristaniških muckov.
Tale čudovita barčica pa je bila najin apartma in atelje:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar