Torbica za tablico

Nikoli se ne naveličam toaletk, torbic, puščic. Vedno  najdem kaj, da lahko pospravim v njih. V današnji se nahaja tablični računalnik.

Izdelava je preprosta in zabavna.

Potrebujemo:
 

 



Korak 1

Platno izrežemo v velikosti željene torbice + še nekaj centimetrov (prvič, ker je treba upoštevat všivni rob in drugič,  jaz rada ostale končke shranim za scrap, saj mi pridejo prav pri drugih projektih).

Damo si duška in začnemo s poslikavo. Uprabljam tako akrilne barve, kot barve za tekstil. Poleg čopiča rada uporabljam tudi prste in druge "hišne" pripomočke.  Da se barva med nanosi hitreje suši,  si pomagam s fenom.



Korak 2

Ko sem zadovoljna s poslikavko, izrežem 2 kosa v pravi velikosti (dodam vsaj 1 cm za rob). V isti velikosti izrežem tudi podlogo in polnilo.



Korak 3

Uporabljam polnilo, ki se ga utrdi z likalnikom. Ko likam, čez položim peki papir, da se nanj ne prime barva.  Hkrati, ko likamo, se z likalnikom tudi utrjuje barva.

 

 



Korak 4

 Se presedemo za šivalni stroj in zašijemo vse lepo po vrsti. Najprej zadrgo, nato podlogo in še vse stranice skupaj.




Natančnejši recept, kako se šije toaletka z zadrgo, si lahko ogledate npr na blogu Sew Sweetness

 

 

Korak 5

 

In že imam unikatno torbico za tablico, pripravljeno za uporabo.



Kako opraviti DETOKSIKACIJO ustvarjalnega kotička, recimo v 3 korakih, 2.del

S prvim korakom Ali je to res potrebno, sem se motivirala. Ja, to sem se morala, ker žal nisem zadela na oddaji Pimp my craft room, da bi to naredil nekdo drug namesto mene.

 

In ko sem mislila, da sem motivirana, se lotim pospravljanja mojega ustvarjalnega brloga. Imela sem dobre in jasne razloge: želim imeti kontrolo nad stvarmi, ki jih imam, imeti večino tega na lepo dostopnem mestu, preprosto organizirano, s kotički za brainstorming, prostor za delo na projektu, svetlo, … in tudi v glavi sem se že videla, kako v takšnem prostoru uživam, da  inspiracija kar buhti… In samo dve zahtevi sta za upoštevat: obdrži kar te osrečuje in naj imajo te stvari svoje mesto.

Super si rečem, gremo v akcijo!

Pridem v atelje, seveda spočita, dobre volje in polna elana (misleč). In vidim  to »štalo«, ta kaos,  ta nered. Ojoj, kje začeti? Ves tisti navdih, ki sem ga imela, me je pod težo kupov in kaotičnosti minil v sekundi. Mogoče pa danes še ne bi, sem si rekla. Grem raje na kavico k prijateljici.

Tisti, ki ustvarjate in se lotevate raznih ustvarjalnih projektov, vam je podoben nered verjetno  dobro znan. Namreč vse moramo dat ven, potem iščemo določeno zadevo in tako še ostale stvari zmečemo ven...Samo par minutk rabimo, pa je skoraj takole:

 

Verjetno si je pravkar kdo od vas oddahnil , da nima najhujšega nereda:)

Sledi poskus št. 2. Čez nekaj dni se vrnem, s še več energije kot prejšnjič, odločena da zmagam. Ampak spet ni šlo. Stala sem sredi sobe in gledala naokoli…kaj zdaj…a raje malo pospravim (v mislih imam tisto klasično, ko poskrijem  in odložim po policah)? Mah... raje nekaj nariši...in ja, sredi tega nereda sem še vedno imela nekaj centimetrov prostora (več ga ne rabim), da sem pozornost usmerila drugam.

In čez še nekaj dni (zdaj je sicer minilo že kar nekaj tednov od tistega začetnega sanjarjenja na kavču kakšen studio bi imela) sledi poskus št. 3. Ne vem ali je bila luna ali PMS ali res tisti pravi trenutek ali pa mi je zadostovalo, da sem si rekla, stopi iz »comfort cone«, zmoreš in ne bodi lena. To je tvoj projekt. Izpelji ga!

In sem začela.                                 POPIS OZ KATEGORIZACIJA

Verjetno nisem edina, ki ima doma robe  za malo hobi trgovinico. Od prtičkanja, nakitkanja, risanja, scrapbooka, knjig,…  In vse to je za nas (ustvarjalce) čisto normalno, saj se prepuščamo ustvarjalnemu toku, ki se z domišljijo  hitro razvija in dopolnjuje. Če smo začeli s scrapbookom, smo nujno rabili raznorazne papirje, šablone, škarje,  štempiljke, blazinice, prahce, bleščice, luknjače, dodatke,trakce, gumbe,…. in to non stop dokupovali. Potem smo se seznanili s polimerno maso, pa smo ponovili zgodbo..nujno smo rabili mase, orodje, liquide, prahce, inke, teksture, štempiljke, dodatke, zaključke,..in to v nedogled dokupovali… In tako naprej ob vsaki novi tehniki… Da pa še ne zanemarim, skoraj v vsakem predmetu vidimo priložnost za njegovo obdelavo, predelavo in tako domov prinesemo še pol narave (veje,  kamni, storži…) ali pa predmete z boljšakov, s kakšnega podstrešja,…

 

Pogledala sem po prostoru in si naredila seznam tem oz. pokategorizirala svojo opremo.

 

1. Slikarski program: barve (akrili, oljne, akvareli, tuši, pasteli, barvice, tempere, za tekstil, za keramiko), čopiči, lopatke, platna, bloki in papir, mediji, šablone, teksturni pripomočki, voski
2. Risarski program: svinčniki, radirke, šilčki, oglje, krede, ravnila
3. Nakit: perle,  dodatki, žice, trakci, laksi, vrvice, orodje, zaključki,
4. Scrapbook: papir, škarje, blazinice za štempiljke, štempiljke, dodatki (gumbki, medaljončki,…), prahci, bleščice, šablone, luknjači, spreji, orodje, pripomočki, …
5. Tekstil: blago, filc, izdelki iz tekstila, dodatki, sukanci, volna, gumbi, zadrge, trakci,
6. Polimerne mase: mase, orodje, teksture, lepila, liquidi, inki, cutterji, štempiljke, folije, nastavki za nakit, verižice, zaključki,..
7. Knjige
8. Izdelki za poslikavo/obdelavo/predelavo, dekoracijo, okraski: lesene šatulje, dile, okvirji, lesene perle, ključki, svečniki, žice, stiropor,...
9. Orodje žage, vrtalniki, svedri, kladiva, žeblji, spenjači,lepila, mavec, likanik, fen,..

 

S tem sem vse, kar me načeloma obkroža, popisala (popisane imam zgolj rubrike, da ne bo kdo mislil, da sem šla štet vse kose in v potankosti). Kasneje mi bo sicer  padel še kakšen kos iz omare, ki bi ga lahko dodala pod rubriko razno (npr. neke železne mreže, palice, drogovi,…).

Če stopim iz okvirja, vidim, da se posamezni elementi med temami ponavljajo in da so konec koncev čisto kompatibilni. Kdo je rekel, da je barva za keramiko zgolj za keramiko – odličen efekt naredi tudi na papirju oz. platnu. Štempiljke so npr uporabne tako pri scrapbooku, slikanju kot pri tekstilu in polimerni masi in še kj. Z zadrgo je prav tako, ni samo za tekstil, lahko je dodatek na scrapbooku, lahko iz nje naredimo nakit,...To bom upoštevala kasneje, ko bom stvari razvrščala po prostoru.
 

     PRIORITETE

S čim največ ustvarjam?  Kaj uporabljam vsak dan?  Kaj uporabljam pogosteje? Kaj od tega sploh ne uporabljam?

Pri meni so na dnevni ravni barve in čopiči. Torej je najbolje, da imam slikarsko- risarski program čim bolj na vidiku in pri roki.  Nakitkam skoraj nič več, zato ne potrebujem tolikšne zaloge perl, niti ni potrebe, da imam vse dodatke na vidnem mestu. Ker pa rada rišem in barvam, tudi vsega scrapbook papirja ne rabim, saj ga izdelam sama. Servetke sploh ne uporabljam, v kalupe tudi ne vlivam,... Hitro sem si naredila sliko, kaj res rada počnem, kaj manj in kaj sploh ne več.

 

 IMETI ALI NE

Pa smo prišli do meni najtežje faze. Kaj imeti in kaj ne?

Najtežja zato, ker je treba sprejemat odločitve, se poslovit od stvari, za povrhu pa je prisotna še fizična aktivnost.

Za to fazo sem si pripravila v osnovi 5 vreč oz škatel: 

 

Velike vreče za smeti, vreče za darila (prijatelji, vrtci, društva,..), za stvari, ki jih bom odprodala, manjšo škatlo za vračilo (ja, tudi to se najde) in manjšo škatlo za stvari, ko jih nikakor ne morem pokupčkat in še ne vem kaj bom z njimi.

Zdaj pa lepo počasi, v svojem tempu, saj se mi nikamor ne mudi, začnem z zabavo,

Najprej sem se odločila za čistko med barvami. Iz čisto vseh koncev ateljeja, predalov, predalčnikov, polic, torbic, škatel (pod, v, nad omarami) sem znosila na en kup vse barve.  Ja, to je tudi trik te detoksikacije.Vsako kategorijo posebej zložiš na kup in se je lotiš posebej. Le tako v celoti vidiš vso to goro in ti je takoj  jasno, da si na pravi poti in se vprašaš zakaj se nisi tega lotil že prej. (in vidiš koliko rumenih tub imaš in vidiš tudi npr. v kakšni barvni paleti se najpogosteje giblješ)

 

 

Izbor kaj obdržati tu ni bil težak. Pregledala sem sleherno barvo. Vse prazne, izsušene barve sem zavrgla. Med vsemi temi barvami, jih je bilo takšnih sigurno za 15%.  Ker sem imela določene komplete podvojene celo potrojene sem določene  barvice, flomastre, voščenke (ki jih tudi nimam v pogosti uporabi) dala v škatlo za darila. In le tega je bilo tudi za vsaj 20%.

Potem sem se lotila čopičev. Po istem vzorcu, sem jih vse, z vseh koncev (še v kopalnici in kuhinji so bili) zložila na mizo. Vsaj 20 sem jih zavrgla, ker so bili zlepljeni ali razstavljeni, nekaj pa dala na kup za scrapbook (sem v njih videla potencial za nov projekt)… in je tako šlo stran še 35% robe.

In tako sem lepo počasi nadaljevala naprej po seznamu...ves papir, šablone, luknjače, žičke, trakce, perle,...

Zvrhan kup dodatkov za scrapbook sem dala v škatlo za prodajo in darila. Pri določenih stvareh mi je bilo težko. Sem se borila in prepričevala, da to res ne bom več potrebovala, čeprav  je npr. bil na papirju full lep vzorec,.. Vztrajna in odločena sem bila, da ne bom obdržala, saj tega nisem uporabljala že  vsaj dve leti… in da vem, da bo katerega drugega to bolj osrečilo, kot da mi leži pod omaro. 

Ali me to res osrečuje, Kako pogosto to uporabljam, Ali to sploh še deluje, Kaj sem s tem želela naredit, Kje in kdaj bom to uporabila, Ali pride to bolj prav drugemu kot meni...to so bile ključne "mantre"

 

Vzorec imeti:ne imeti pa je izgledal tekom projekta nekako takole:

Na začetku bi seveda vse od uporabnega obdržal in sem ter tja kaj ne imel… a kmalu gre veliko lažje…počasi dojameš, da res vsega ne potrebuješ, ne uporabljaš (npr. cel kupček nekih izrezov papirja, ki jih hraniš) in da veš, da tega projekta ne boš speljal (če ga nisi že do sedaj v vseh teh letih). Te seveda stalno mori, kaj pa če bom … pa čez čas veš,  da si to ali ono imel, pa da bi ti sedaj prav prišlo… Ampak, glede na ves nered in količine robe, ki si jo imel, itak stvari ne bi našel in bi si poiskal novo rešitev.

Med samo čistko najdeš ogromno odpadnega, potem najdeš stvari, za katere se sploh ne spomniš čemu so ti služile,  najdeš pa tudi tiste skrite reči, ko jih zagledaš pa misliš, da se ti je prikazal Dedek Mraz.  Ko ti gre skozi roke ves ta material, orodja, dobiš tudi veliko idej za nove projekte.

 

Fazo 2 uspešno zaključim, ko imam v prostoru vse prečiščene kategorje in iz prostora odnesem kar nekaj polnih vreč smeti, oddam darilne pakete, prodam še uporabne zadeve in vrnem prijateljem njihove stvari. Škatla s stvarmi, ki še ne vem kaj z njimi, pa še kratek čas ostane pri meni.

S to fazo, sem si celovito prečistila in zreducirala prostor (vsak kotiček)  za vsaj 50% in imam sedaj stvari, ki jih bom z veseljem uporabljala. Smo pa v tej fazi tudi videli kolikšne so naše količine materiala  kot npr. cca 80 tub raznoraznih barv, ene 15 različnih medijev, za škatlo različnih lepil, …

To mi bo sedaj pomagalo pri tretjem koraku, ko bom vse to lepo uredila in zložila  po prostoru. Pred tem niti slučajno ne dokupujemo  nekih embalaž za shranjevanje. Moj nered je izviral med drugim tudi iz tega, ker sem nekaj barv imela v eni škatli, ki je posatala premajhna, pa sem jih potem odlagala še v škatlo zraven, pa nekaj po omarah v druge škatle,.. Zdaj pa točno vidim, koliko in kaj imam in kaj porebujem za shranjevanje.

  Sledi zadnji, najljubši in najslajši 3. korak: Kam odložiti?
 

se nadaljuje

Kako opraviti DETOKSIKACIJO ustvarjalnega kotička, recimo v 3 korakih

 

Kam sem že zadnjič odložila tisto štempiljko? A nisem imela ravnokar v roki rdečega blaga? Ma saj se spomnim, da sem pred časom kupila tubo rumene barve, kje je!? Kam sem pa že dala stiropor kroglice?  Pa tiste zelene perle? A se mi lahko ne bi na glavo prevrnilo vse, predno vzamem tale kos papirja? Sledi  au, ko se »butnem« v kup nečesa, ki mi leži na tleh.  Aja, a toliko rumenih tub ta iste barve imam???!  … itd, itd, itd. To so vsakodnevni monologi, ki jih bijem sama s seboj v mojem ustvarjalnem kotičku ... no sem si …

Če boste brali dalje, vam sicer ne obljubljam, da teh monologov ne bo več, sem jih pa drastično zmanjšala.  

V nadaljevanju nisem odkrila tople vode, saj je o tem, kako si organizirat svoje kotičke, napisanega že ogromno.  In glede na raznolikost naših osebnosti,  imamo pri tem tudi različne pristope, različne okuse in delovne navade. Vseeno pa se mogoče  kdo  od vas prepozna  v podobnem okolju in vam bodo delčki  moje izkušnje prišli prav in vam tako prišparam nekaj ustvarjalnega  časa in denarja  ali pa vsaj malo motiviram.

Naj začnem pri začetku...sem pogosto vesele narave, raztresena, radovedna, optimistična, nedisciplinirana, impulzivna, pozabljiva, z vihro v možganih in z redno službo za polni delovnik. Likovnega, grafičnega,…  akademskega ozadja nimam, sem pedagog/andragog, ki si  je svojo ustvarjalno »čakro« odprla v otroštvu pri babici in dedku, ki sta oskrbovala lokalno gledališče (dedi je izdeloval scene, babi pa bila šivilja in zadolžena za kostume). Lahko si predstavljate, kako barvite počitnice in vikende sem preživljala z njima, sploh pa takrat, ko so bile še začinjene s svetom babičinega pripovedovanja pravljic. Potem sem kot samouk  z največjo žlico zajemala znanje (in ga še vedno) z udeležbo na raznoraznih tečajih, prebiranjem strokovne literature, ogledi razstav, galerij, dogodkov,  kjer osvajam & spozanavam določene tehnike&medije. Ker zelo rada podajam oz. delim vse kar vem, občasno izvedem tudi kakšno ustvarjalno delavnico ali  pripravim prispevek za revijo Unikat. Me pa najdete sem ter tja tudi na kakšni stojnici ustvarjalnih sejmov.

 Vsak dan se prebujam ob dveh čudovitih bitjih (ki me razumeta in spodbujata  v prav vseh pogledih) ob Tonetu in mačku Oskarju (kadar ni na počitnicah). V kolikor po službi ne grem na kavo k prijateljicam ali po drugih opravkih ali ne lenarim na kavču,  sem v moji igralnici.

Igralnica, atelje, studio, brlogec, ustvarjalni kotiček, kakorkoli bi ga poimenovala, se nahaja 10 minut od mojega bivališča. Tam, tam pa je prostor za mojo dušo. Tja se umaknem v en drug, paralelen svet, kjer se  domišljija sprosti, kjer se mavrica počuti doma, kjer sanje postanejo resnica, kjer ustvarjalnost nima meja. Les, glino, perle, fimo, papir oz. karkoli mi pride pod roke skušam oživet v barvite in igrive unikatne izdelke. Tako si  sproščam domišljijo, izkoriščam talente (za katere včasih sploh ne vemo, da jih imamo), vnašam veselje in osrečujem sebe in druge.  Glede na uporabo pestrega asortimana različnih tehnik, medijev,  se ne morem opredelit kaj točno ustvarjam, kakšna je moja vloga v svetu ustvarjalcev. Nisem slikarka, nisem lončarka,  nisem izdelovalka nakita, nisem šivilja,…

 Ko sem prejle ravno omenila kavč….verjetno  nisem edina, ki rada gleda oddaje tipa renovacij prostorov, opreme stanovanj, prelistava revije, sledi pinterestu in FBju in opazuje 1001 Amazing Craft Room Organization Ideas …  Seveda se mi ob večini stilsko, domiselno, kreativno urejenimi prostori, cedijo sline in si govorim, ko bom velika bom pa tudi jaz imela tako… No roko na srce, sem že velikaJ in sem dojela, da vse te slikce pač niso moja realnost. In  da z mojo realnostjo tudi ni čisto nič narobe. Hvaležna sem, da imam svoj brlogec in da mi vse te slike in podobe lahko služijo za odlično inspiracijo in motivacijo.

Če se spomnim, sem začela ustvarjat pravzaprav za pisalno mizo, ki je bila v kuhinji  in dvema poličkama nad njo (nekaj fima, perlic in barv). Sedaj imam dokaj veliko sobo, ki je namenjena zgolj moji igrariji in ni mi treba sproti pospravljat…lahko pustim sredi dela, grem in se vrnem ko želim ..v razmetano ali pospravljeno. Raj za mnoge!

Sem pa čez čas nahrčkala oz nabrala čisto preveč vsega orodja, materiala. Nista več tisti dve polički ampak je roba na policah, v omarah, pod omarami, za omarami. So stvari za risat, barvat, šivat, perlice, tekstil, štempiljke, platna, les, žage, žeblji, kladiva, pa barve takšne in drugačne, papir, okvirji, gumbi, žičke, … lahko rečem ni da ni…  In  to je po celem prostoru , po mizah, tleh , pred, med in po procesu ustvarjanja. In da ne bo pomote, vse to res nujno rabim;)!

Najpogosteje se potolažim ali pa se pravzaprav skrivam  pod pretvezo, ja Petra, to je  ustavarjalni nered. Vsi ga poznamo… nekateri bolj, nekateri manj. Ko ustvarjam, moram nujno imeti vse zunaj, vse na dostopu in vidnem polju. Z ustvarjalnim neredom, ki  je pravzaprav neke vrste gonilo procesa ustvarjanja, menim, da ni nič narobe… drugo pa je, da si pojmujem pod ustvarjalni nered, dejanski nered po policah, tleh in vse naokoli.   In da mi gre blazno na živce, ko ne najdem stvari, ko jih potrebujem.

Očitno mi je z nekim namenom prišla pod roke sredi poletja knjiga Marie Kondo Umetnost pospravljanja. Ko sem jo prebrala, sem jo takoj vzela za svojo (seveda sem si jo interpretirala po svoje) J  Po naravi že itak nisem redoljubna, še raje pa kopičim stvari (morda poznate tisto, to bom pa še rabila, to me  spominja na to in ono, tale četudi ni uporaben več, je še vendo full luštn..). Po konceptu njene knjige sem pospravila  najino stanovanje. Priznam, ni bilo lahko, moraš bit razpoložen in imeti čas. In še vmes, ko pospravljaš, ti nekajkrat pade motivacija ali izgubiš fokus. A danes sem tej knjigi zelo hvaležna.  Iz stanovanja je šlo #n črnih vreč (v smeti, v dobrodelne namene) – POZOR, šle so VEN, drugim,  ne v klet, shrambo, garažo! V stanovanju so ostale zgolj stvari, ki naju dejansko osrečujejo (od določenih kosov oblačil, čevljev, do knjig, spominkov, CDjev, aparatov, posod,..) in  bistvo je, da imajo vse te stvari sedaj svoje mesto. Ja, red drživa že od poletja! Sem dvomila v to, vendar resnično deluje, če imajo stvari svoje mesto. Avtomatično jih pospraviš nazaj (nič več ni »šara predalov, odlagalnih poličk… šivanka, kovanec, polnilec, čistilo, svinčnik, CD, …, imajo svoje mesto). In po omarah je prostor, stvari dihajo. Tako kot stvari, dihava tudi midva (saj sva dihala tudi prej, samo je sedaj veliko več kubikov zraka, imava mirnejše življenje in samo čiščenje stanovanja je veliko hitrejše).

Po ureditvi stanovanja, mi je bilo takoj jasno, da ta isto DETOKSIKACIJO potrebuje tudi moj atelje.  

Poznala sem dva dejstva:

 

 S tem dvema dejstvoma, sem razmišljala dalje.

 Joj to bo težko. Sploh bo težko zato, ker imam tu veliko več stvari kot doma, pa vse itak rabim  in kako bom to izpeljala, veš koliko časa rabim,  saj  je dobro stvar izpeljat v celoti. Kje in kako sploh začet, pa saj se mi ne da, pa sem utrujena, pa imam druge obveznosti, saj ni tako hudo, saj je pravzarav čisto ok,…  

 

 

Dovolj izgovorov, a ne!

 

Potem sem raje  pričela tuhtat,  kaj od ustvarjanja me osrečuje. Nimam pojma, več tega je! OK. Sigurno me nekaj bolj kot drugo? Kaj pa vem, verjetno so  skupna točka vsemu mojemu ustvarjanju barve in vem, da trenutno  s perlicami ne delam kaj več dosti.  OK. S tem si nisem kaj dosti pomagala. Kaj pa si pravzaprav želim? Ja, to pa vem, rada bi imela urejene misli, v urejenem, čistem, minimalističnem kotičku, želim spoštovati svoje orodje, izdelke (ne da ležijo vsevprek po škatlah, policah..), želim imeti svelobo, zrak in zelenje in JA, želim imeti tematsko urejene kotičke. Naj imam prostor za brainstorming, naj imam površino za fotografirat, naj imam prostor za arhiv oz galerijo izdelkov, naj bo delovna miza prazna, pripravljena za projekte.

Ok, že napredujemJ !Aja, pa  material in orodje bi imela rada urejeno, sortirano  po kategorijah, da bi si prihranila čas, ki ga porabim za iskanje le tega in da bi pravzaprav vedela, kaj vse imam v studiu. Sortirala bi si posebej  barve, platna, les, lesene polizdelke, papir, štempiljke&luknjači, šiviljstvo&tekstil, perle, fimo, scrap. ..

Nekako sem se prepričala, zakaj bi se pravzaprav lotila tega, vsaj zame zelo velikega projekta.  V glavi sem si že sproti začela predstavljat kako urejeno bi bilo, kje bi bili zloženi čopiči, kako bi dala gumbe v kozarce, na gredenci slikce,... Pa še na kavč sem se  zleknila in si za priboljšek narisala tloris sobe. Igrala sem se in si označevala predvidene željene kotičke, v katerih bi lahko bilo vse zgoraj omenjeno. In potem sem nekaj dni sanjala, kako bo to res lepo….

Našla sem si za štart, nujno potrebne tehtne razloge in se z vizijo prostora še dodatno motivirala. (ko sem zamižala, sem se res videla kako uživam v prostoru).



... po  tem sanjarjenju na kavču, kako bi to bilo res super cool je seveda sledil 2. korak:  Imeti ali ne, to je sedaj vprašanje?

 

  se beremo prihodnjič...