četrtek, 23. april 2009

Art market

Neke polne lune, takrat sem ponavadi polna idej in planov, predvsem pa pogumna, sem se prijavila na razpis za sodelovanje pri projektu Art market. Projekt je namenjen predstavitvi avtorjev različnih področij ustvarjanja. Cilj pa je opaznost avtorjev in prepoznavnost v širšem merilu ter seveda oživitev mestnega jedra (Ljubljana) s kulturno-umetniškimi akcijami. Z njim sem se že leta spogledovala, se sprehajala po njem (Cankarjevo nabrežje in Čevljarski most), občudovala izdelke in sanjala o tem kako lepo bi bilo, če bi tudi jaz lahko razstavljala... In glej ga zlomka, prejmem pismo v katerem mi sporočajo, da sem vabljena k sodelovanju. Najprej sem bila seveda blazno vesela in bilo mi je v čast. Potem je pa to idilo takoj prekinila panika. Ojej, kaj pa zdaj ... narediti si moram neko celostno podobo, razmisliti kako urediti štant, da bo mamljiv, pripravit zalogo izdelkov, jih ovrednotiti (v € mislim) in še in še misli vsiljivk mi je brenčalo po glavi. No, še zdajle se jih ne morem otrest. Med tem ko to pišem, sem se spomnila še na morebitne vizitke, pa embalažo,... Saj ne vem ali preveč kompliciram, samo vseeno... predstavljala se bom tam ob Ljubljanici z drugimi umetniki, ki imajo izvirne, kreativne, kvalitetne, estetske izdelke!!

In ravnokar se mi je posvetilo kaj je pravzaprav morda srž moje panike... To, da moji izdelki ne bodo kos.... čeprav vem, da je že marsikateri moj izdelek osrečeval. Izgleda sem tipičen primer osebe, ki ne zna ceniti sebe, sramežljiva in nesamozavestna. Upam, da to nekako preženem iz sebe...

Časa za pripravo imam bolj malo, saj se vse skupaj prične že maja. Moja prva sobota bo 16. maja (če bo lepo vreme)!
Tole pa je nastalo z novo dozo papirja in gumbkov:)

sreda, 22. april 2009

Ne se skrivat

Poznate stavke "vsi v naši družini so malo kreativni, samo jaz pa res ne...", "oh samo zmazek bi naredil, jaz to res ne znam...", " vsi se bodo delali norca z mene...". Osvobodimo se omejitev, predpostavk, ki jih nosimo s seboj in so nam bile dane preko staršev, učiteljev, prijateljev, sorodnikov, sosedov...
Naj vas ohrabrim, vse to ponavljamo z našega otroštva in sedaj, ko ste odrasli nam to ni potrebno več poslušat. Lahko se odločite in naredite nered, zmazek, raziščite nove tehnike, materiale in ustvarite stvari, ki bodo všeč vam, ne glede na to, kaj si mislijo ostali.

Ni potrebe, da skrivate vašo kreativnost, da bi se zaščitili.


In tole je prišlo včeraj iz glinene peči:

  • skodelica



  • obešanka

torek, 21. april 2009

kreativnost in pospravljanje postelje

Zakaj naj ne bi kreativnost postala del našega vsakdana, kot npr. umivanje zob ali pospravljanje postelje?
Ne me jemati dobesedno, kajti roko na srce, zdaj ko sem samostojna in še nimam otrok (da bi jim bila zgled) ne pospravljam postelje vsako jutro, saj komaj sebe zjutraj sestavim, kaj šele posteljo. Mi pa še danes odmeva mamino vsakodnevno "teženje", naj pospravim posteljo. Sem pa prepričana, da jo pospravi ogromno ljudi, avtomatsko. In v tem smislu, bi človek moral vsak dan, "avtomatsko" narediti nekaj kreativnega. Pa ne mislim, da je treba narediti neke super hude izdelke, gre za male pozornosti, presenenčenja, tople besede, izvirne misli, podarimo nasmeh, zaplešimo ko nam zapaše...
In če sem že ravno pri pospravljanju postelje, tudi njo se da pospraviti na kreativen, malo drugačen način, kot to delamo vsakdan. To vidim pri moji Jani, ki pride sem ter tja uredit moje gnezdo in mi jo med drugim pospravi. Pospravi jo tako dekorativno, da prav pazljivo ležem, da bi ja še malo zjutraj te cute-osti ostalo. Po možnosti pa na njej pustimo še kakšno sporočilce ali bonbonček za naše ljube.

Nekje sem prebrala, da smo pri 5letih starosti na dan opravili 95 kreativnih nalog, se 113x zasmejali in zastavili kar 65 vprašanj. Pri 44 letih pa smo le 2x aktivni, se 11x zasmejimo in zastavimo 6 vprašanj.

Ne pozabite, rodili smo se da se razvijamo in ustvarjamo. Morda smo le pozabili na impulz, vendar ta je še vedno v nas.

Tole je pa iz moje nove papirne knjigice, narejeno po naročilu za kolegico, ki jo bo podarila naprej. Je brez teksta, ker jo bo naročnica sama dopolnila:







ponedeljek, 20. april 2009

ko bom velika, bom jaz


Saj ne vem kje in kako začeti... Blazno sem se veselila ob ideji, "... jaaa seveda, tudi jaz si bom naredila blog in kaj pametnega povedala in pokazala..." No in sedaj, ko sem si ustvarila tole stran, kot da bi mi mačka jezik pojedla... Kaj naj pa povem??! Se bom že sproti kaj zmislila (se zdaj tolažim) ...

Se spomnite vprašanja "Kaj želiš postati, ko boš velik? Pisatelj, astronavt, pevka, stevardesa, mizar, ... ? Moji doma so bili prepričani, da bom učiteljica (da gre iz roda v rod, pa ker sem se imela za glavno učiteljico na dvorišču). Tudi meni se je to zdelo čisto samoumevno. No, danes nisem učiteljica, sem pa blizu, profesionalno se ukvarjam s spodbujanjem ljudi k izobraževanju in delo mi je všeč. Čeprav, čisto iskreno, bi raje imela nekje svoj atelje s tiny prodajno galerijo in vodila ustvarjalne delavnice.... Da niso samo sanje, sem si vse skupaj seveda zimprovizirala. Tako je moja kuhinja atelje, prodajna galerija preko prijateljev in delavnice za znance.

Ko bom velika, želim postati jaz! Sledila bom svojim sanjam, verjela v čarovnijo, segla do zvezd, vsak dan bo avantura polna zabave in veselja, na svet bom gledala z različnih zornih kotov...

KO BOM VELIKA, BOM JAZ!